pridi med ljudi.

imam rada pisano besedo. skoraj rajši kot govorjeno. nikakor namreč ne znam besede naglasiti ali jo povedati v tako povednem tonu, da bi vsi vedeli, kakšno je moje stališče do nje. ali do tistega, kar mrgoli okoli. na papirju oziroma njegovi elektronski izpeljanki se počutim udobneje. tam se lahko razmetavam in izživljam z vsemi možnimi fonti in načini in ločili, ki dajo besedam tisto neskončno pomembno piko na i. pri tem vztrajno ignoriram le veliko začetnico, ker je ošabna in jo preziram.

na primer. na svetu živimo ljudje. ljudje, ljudje, ljudje, ‘ljudje’, ljudje in ljudje.

ne bom uporabila besede introvert, a naj grem več med ljudi, mi pravijo že tam od 19. leta naprej. kaj za en nagnit ohrovt mislijo s tem?

kako naj grem, lepo te prosim, med ljudi?! imajo balonast ego in popolnoma ničesar za povedat. v njihovi družbi sem v stalnem strahu, da se mi bodo, votli, kot so, kot prazen neopren sesedli na obraz. s puhlicami vred.

s podčrtanimi ljudmi ni za računat, ker nikoli ne vem, s kom se pogovarjam – kdo je tisti, ki vleče niti pod tisto črto?

‘ljudje’ so kot oprano perilo na vetrovnem kraškem vrtu. so tu in se delajo, da plapolajo samo zate, potem pa pišššš. in jih ni. ljudje se na zabavi pogovarjajo s teboj in gledajo, kje je kdo, ki je bolj pomemben.

če si brala otok nenavadnih otrok, potem je kristalno jasno, kdo so ljudje. privzamejo lahko nešteto oblik, tudi travo, reko, drevo ali kamen. potem pa te izsesajo, poteptajo, razbrazdajo in spečejo na žaru za opoldansko malico. z ajvarjem ali brez.

rada pa grem med ljudi. rada imam ljudi, ki jih je življenje malce nagnilo in niso več čisto (pri) pravi. sklonili so se k zemlji, k izvoru, in od tam črpajo tisto, kar mnogi prezrejo. prezremo. milijarde zgodb, ki jih ima povedati zemlja, potem v raznoterih oblikah pršijo ven v svet. nastaviš uho in zanka je sklenjena.

med ljudmi se počutim človek.

zato komaj čakam, da grem v medano. med te ljudi.

prideš tudi ti?

Polonca Štritof

Posted in Osebna povabila